Lep pozdrav vsem na spletu in hvala za topel sprejem v to druščino. Prav to me je vzpodbudilo, da objavim še nekaj zgodb iz lanske sezone. Ob tem pa bi predstavil prijatelja in partnerja v ribolovu, Grega, velikega ljubitelja tega športa. Pri najinih skupnih ribiških podvigih je nastala prenekatera zgodba. Ena teh je tudi ta, ki je nastala v času dopusta na Pagu.
V večini primerov se je dan za naju začel ob 5 uri zjutraj, ko sva se tiho odplazila iz kampa, se peljala nekaj kilometrov z avtomobilom, nato pa še 20 minut z 20 kg nahrbtnikom peš po paškem kršu do morja. Preden sva padla v vodo, se nama prav gotovo ni bilo treba dodatno ogrevati. Ko si enkrat v vodi, se v hipu stanje spremeni na bolje. Nato pa hajd na znane pošte, kjer se preganjajo zoboti, kašen pic ali šarg, pa tudi kakšna orada se pripelje mimo. Ko se po treh urah utrujena, a zadovoljna zvlečeva iz vode, je zadovoljstvo še toliko večje, saj mi za pasom visi orada, Gregi pa lepi zobo.

Ni lepšega kot sonce ki počasi leze iz morja ko se pelješ na pozicijo, v glavi pa mir, zadovoljstvo, obenem pa 1000 misli o situaciji pod vodo...
